G. Mahler: 3. simfonija
Simfonija izjemnih razsežnosti, saj spada med najdaljše v simfonični literaturi! V njej je avtor skušal ponazoriti (ne naslikati!) ideje svojega, na način muzike obravnavanega in predstavljenega miselnega sveta. Svoj miselni kozmos oz. bolje rečeno, svoj miselni svet kozmičnih razsežnosti je sistemiziral v naslovih, vendar ne centrifugalno, s svojega stojišča gledâje na razne strani (Was mir die Blumen…, die Tiere…, der Mensch…, die Engel…die Liebe erzählt - »Kaj mi rože…, živali…, človek…, angeli…, ljubezen govore«), temveč centripetalno, preko gledišč, ki se imenujejo »Blume«, »Mensch«, »Tier« (»roža«, »človek«, »žival«) in ki jih uporablja kot rožnata očala, gleda navznoter, v center, v Ono, v Idejo, ki je po njegovem mnenju gibalo vsega in mora biti le izrečeno, ki čaka, da bo izrečeno, ki more biti izrečeno le na način umetnosti, na način muzike. Odgovor na vprašanje v vsakem stavku (»Was mir die…..erzählen« - »Kaj mi….govore«) stoji na koncu in v centru te simfonične poti, v 6. stavku. Mahlerjev panteizem se sublimira v Ljubezni.
Gigantsko, Božjemu primerljivo oblikovanje glasbene materije se pričenja v 1.stavku s prebujanjem Neživega k Živemu v 2. in 5. stavku ter konča v neskončnih višinah in globinah Duhovnega. Prvotno je nosila simfonija naslov »Ein Sommermorgentraum« (»Poletnega jutra sanja«)! Bila je šeststavčna, vendar je Mahler stavek z naslovom »Was mir das Kind erzählt« (»Kaj mi dete govori«) izključil iz te simfonije ter ga kot zadnji stavek vgradil v 4. simfonijo.
1. stavek govori o temeljnih vprašanjih življenja, v katerem se izražajo najsilovitejša čustvovanja, od najtragičnejših do najveselejših ob koncu stavka, kjer zmaguje življenje Noben naslov ne odgovarja kozmičnim dimenzijam stavka, vsak je preveč opisen in omejujoč. Mislim, da skuša avtor v tem stavku razmišljati o energijah, ki povzročajo življenje. Gleda in ogleduje si duhovno dimenzijo Absolutnega in mu hoče dati Zemeljsko primero. Tako se vrste naslovi, eden za drugim, vedno oprijemljivejši, da bi bili navadnemu, zemeljskemu poslušalcu razumljivejši. Na koncu avtor uvidi, da nobena od oprijemljivih prispodob ne ustreza in se jim (v tem stavku) odreče.
2.stavek nosi podnaslov »Kaj mi rože na trati govore«. Bistvena Mahlerjeva pripomba za ta stavek stoji na začetku: »Tempo di Menuetto« povsem točno opredeljuje tako metrično sliko kot tempo. Glasba je menuetno lahkotna.
3. stavek je prvotno imel naslov »Das Gesindel« - »Sodrga«, vendar ga je Mahler kasneje preimenoval v »Kaj mi živali v gozdu govore«. Prvi del učinkuje »grobo« in skuša predstaviti okolje, v katerem se avtor nahaja, drugi, nežni, lirični del s poštnim rogom pa njen antipod – avtorja samega in njegovo čisto dušo n.pr. ali pa nedolžno čistost njegove mladosti (poštni rog sam po sebi kot arhaični instrument - že zdavnaj iz rabe – ponazarja doživeto in pri Mahlerju nikdar preživeto preteklost, v tem primeru mladost, h kateri se vsi v mislih vedno bolj vračamo).
4. stavek dodaja tudi vokalno solistko, v 5. stavku nastopa še otroški zbor. Nenavadno je, da Mahler solističnemu glasu v dramaturškem pogledu ni namenil ene same vloge, temveč mu je dodeljeval različne: od komentatorja do sv. Petra samega. Pri teh odločitvah ga vodi izključno notranji muzikalni instinkt.
6. stavek, s podnaslovom »Kaj mi ljubezen govori«, je spet stavek izjemnih dimenzij in največjega možnega izraznega diapazona. Oblikovno ima značaj rondoja, ki pa je prav zaradi njegovih dimenzij težko razpoznaven.
Marij Kogoj: Črne maske
Marij Kogoj je napisal opero » Črne maske« l. 1928 po literarni predlogi drame Leonida Andrejeva. Drama sama je impresivna psihološka predstavitev duševne preobrazbe glavnega junaka. Njegova naraščajoča shizofrenost mu sčasoma ves realni svet okrog njega izkrivi; ogenj na koncu postane simbol vseobsegajočega očiščenja.
V glasbenem smislu je opera pisana v ekspresionističnem slogu. Kogojevo delo se ob sicer razmeroma skromni operni beri prve polovice 20. stoletja lahko postavlja ob bok Bergovemu »Wozzeku«, tako po izrazu kot po veliki atraktivnosti teksta, nadčasnosti in obenem izjemni aktualnosti materije.
V obdobju po 1. svetovni vojni, torej v času, ko je Marij Kogoj prišel v stik z 2.dunajsko šolo, se je ustvarila atmosfera za nove smeri v resni glasbi. Poleg dvanajsttonskega sistema Arnolda Schönberga je seveda še naprej živel poznoromantični stil Richarda Straussa in ekspresionizem Albana Berga, oplojenega z novim Schönbergovim sistemom, ter n.pr.Alexandra Zemlinskega, Mahlerjevega sodobnika in zazrtega v Mahlerjev način glasbenega razmišljanja. V Parizu pa je n. pr. Igor Stravinski s svojim barbarskim realizmom ubral povsem svoja pota.Tudi drugod po Evropi so se razvijali drugačni stilni pogledi (Bartok, Kodaly na eni strani in n.pr. Szymanowski na drugi).
Ti stilni izrazi so seveda nadvse različni in tako imamo pravih ekspresionističnih del za operni o-der razmeroma malo (Alban Berg: Wozzek in Lulu, Franz Schreker: Der ferne Klang. Arnold Schönberg in Ernst Krenek sta svoj ekspresionizem gradila na dvanajsttonskem sistemu). Zares blizu je Kogoj v svojem izrazu po mojem mnenju Albanu Bergu.
Opera Marija Kogoja se ne ukvarja s kakim od slovenskih mitov, niti ni sama po sebi postala mit. »Črne maske« imajo namreč nadnacionalni pomen: s svojo nadčasovno tematiko, s svo-jim ekspresionističnim izrazom so lahko povsem enakvreden pendant ostalim delom iz obdobja po 1. svetovni vojni. Njena tematika je s svojo psihološko naravnanostjo in obravnavo psihološ-kega problema sploh edinstvena v tem obdobju. Aktualna je tudi v današnjem času.
Izdaja partiture »Črnih mask«, spremljana z izdajo klavirskega izvlečka in s prevodom teksta v nemščino je zato lahko velika investicija v promocijo slovenske kulture na tujem. Za slovensko področje z dvema opernima gledališčema bi bilo to početje, pa naj bi bilo še tako hvalevredno, ekonomsko neupravičeno. Samo Nemčija ima preko 60 opernih gledališč, cel nemško govoreči prostor pa še nekaj več. Zato je omenjena izdaja z nemškim prevodom lahko v perspektivi tudi ekonomsko upravičena, da ne poudarim še enkrat promocijskega vidika.
»Črne maske« so lahko velika izkaznica slovenske glasbene kulture.
Uroš Lajovic
Ljubljana, 16. junija 2011